1896

22. septembra se v Ajdovščini rodi Venceslav Pillon. Oče Domenico (Ménigo) je kot mlad fant prišel na Vipavsko iz rojstne Mosse pri Krminu v Furlaniji. Mati Uršula Trošt je bila doma iz Podrage. Družina živi ob Venovem rojstvu »v gasi pod obokom Bolaffijeve hiše na trgu«, a se kmalu preseli v hišo na današnji Prešernovi ulici št. 1, kjer oče odpre pekarno. Venčeslav je drugorojenec v družini s šestimi otroki (poleg starejšega brata Jožeta ima še štiri sestre: Marijo, Alojzijo, Milko in Justo). Priimek bodo šele pozneje skrajšali za en »l«.

1908

Zaključi 5. razred ljudske šole v Ajdovščini. Profesor risanja, Otokar Vohauska odkrije njegov likovni talent. Prijateljuje z lutkarjem Milanom Klemenčičem, ki mu omogoči dostop do svoje bogate knjižnice v Šturjah. Med razvalinami mogočnega poslopja na Palih srečuje slikarja Schlegla, ob izviru Vipave pa občuduje pri slikanju prof. Antona Gvajca. Vpiše se na realko v Gorici, kjer spozna slikarja Frana Tratnika in starejšega realčana Lojzeta Spazzapana.

1915

Opravi maturo. 15. aprila je mobiliziran in dodeljen ljubljanskemu pešpolku št. 27. Po vojaškem urjenju v Ljubljani ga decembra pošljejo na fronto pri Krnu.

1916

Aprila se na južnem Tirolskem udeleži napada na Arsireo in Asiago. Julija je premeščen na fronto v Galiciji, kjer je po enomesečnih bojih 18. avgusta kot častnik – kadet ujet. Rusko ujetništvo ga vodi prek Kijeva in Moskve v taborišče ob Volgi, v Tambovski guberniji, v zdravilišče Lipeck. V Lipecku začne slikati akvarele. Najpogostejši so motivi s pogledom skozi okno poslopja, kjer je interniran kot vojni ujetnik. Prijateljuje z ruskimi intelektualci in umetniki. Preko Rdečega križa dobiva novice od doma (pišejo mu sorodniki, teta Justa Trošt, redovnica iz Varaždina, Kosovelovi iz Tomaja).

1918

Po oktobrski revoluciji pobegne. Prek Kijeva, Brest-Litovska, čez Moravsko in Dunaja pride 22. novembra v Ljubljano. S seboj prinese kopico akvarelov, ki jih je naslikal v ujetništvu. Ob ogledu umetnostne razstave v Jakopičevem paviljonu spozna Jakopiča ter druge slovenske umetnike in intelektualce. Prijateljuje predvsem s Franom Albrehtom in Karlom Dobido. Piše o položaju umetnosti pri boljševikih.

1919

Zaradi italijanske vojaške okupacije Primorske ne more domov v Ajdovščino. Da bi preživel, se odloči za vojaško službo in marca ga pošljejo kot adjutanta bataljona na Koroško, v bližino Pliberka. Jeseni zaprosi za vladno podporo za študij na likovni akademiji v Pragi, kamor se odpravlja večja skupina Slovencev, mdr. tudi Božidar Jakac. Oktobra opravi sprejemni izpit. V pragi prijateljuje s Ferdom Kozakom (ta ga kliče Brundo, ta pa njega Lazar) in Francetom Mesesnelom. Izve za bratovo smrt, ki je umrl konec avgusta v ujetniškem taborišču blizu Vidma. Sestra Lojzka z možem ga v imenu družine prosi, naj se za praznike vrne domov, da bi poskrbel za »siroto«, nečakinjo Pavlo, ki je v kratkem času izgubila oba starša. Na italijanskem konzulatu dobi potni list. Za božič spet zagleda Vipavsko dolino in o svojih vtisih piše Kalu Dobidu.

1920

Vrne se v Prago, kjer zaključi drugi letnik študija na akademiji, vendar ne počaka na spričevalo, ki mu ga pozneje pošlje Jakac. Julija je v Ajdovščini, honorarno se zaposli pri ocenjevanju vojne škode na Goriškem. Z dobrim zaslužkom namerava nadaljevati študij bliže domu, saj postane italijanski državljan. Poleti išče informacije o študiju v Italiji. Tržačan Viktor Sulčič mu opiše način študija na florentinski akademiji, kjer je sam že končal 1. letnik kiparstva. Pilon se tako odloči za Firence, kjer si s Sulčičem delita študentovsko sobo. Na poti v Firence, kjer je 17. novembra sprejet v 2. letnik specialke na akademiji, obišče Benetke. Pilonovo navdušenje ob srečanju z mojstri zgodnje renesanse zasenčijo temne slutnje o prihodnosti slovenskega Primorja ob podpisu Rapalske pogodbe, ki sankcionira priključitev k Italiji.

S konservativnim akademijskim programom je nezadovoljen, uživa le v grafični delavnici pod vodstvom prof. Celestinija, kjer se uri v klasičnih tehnikah. Prebira reviji Valori plastici in Dedalo, spozna nekaj italijanskih umetnikov, med njimi Tržačana Carla Sbisá, ki ga portretira.

1921

Januarja prispe v Firence srbski slikar Petar Dobrović. Njegov eruptivni karakter močno vpliva na Pilona in na njegovo odločitev, da sredi marca zapusti akademijo brez diplome. To mu kasneje povzroča težave pri iskanju zaposlitve. Z Dobrovićem obiščeta Benetke. Na Vipavskem redno obiskuje družino graščaka Mayerja v Ložah, kjer spozna domačo hčerko Karlo Kanc. Evidentira in ocenjuje bogato Mayerjevo likovno zbirko. Ob razstavi češko-jugoslovanske grafike, kjer tudi sam razstavlja, obišče Ljubljano. Novembra je na Dunaju, kjer skupaj s kolegom Avgustom Bucikom obiskuje grafični zavod (Graphische Lehr – und Versuchsanstalt), pri večernem aktu v muzeju za umetno obrt spozna Grigoria Sciltiana. Z Josipom Vidmarjem in Marijem Kogojem sodeluje pri reviji Trije labodje.

1922

Po božičnih praznikih se vrne na Dunaj. Konec marca potuje v München, Dresden in Berlin. Za veliko noč je v Ljubljani, kamor se znova vrne jeseni. V pismu Karlu Dobidu napoveduje »vrnitev k barvi«. V Ajdovščini si uredi atelje in intenzivno slika. Ob tem opravlja tudi funkcijo kazenskega zagovornika in pomaga očetu v pekarni.

1923

V pismih Francetu Mesesnelu poroča o slikanju portretov: Kogoja, Pavle, Milke, Spazzapana, očeta, Juste. Za pusta skupaj s prijateljem Spazzapanom, ki ga kliče Špac, dekorira sceno. Mesesnel mu odgovarja iz Prage 14. marca: »Piši mi kaj o burji, hribih, hišah in ljudeh. Kadarkoli pogledam na tvoje slike sem doma.« Pilon mu poroča o goriški skupini futuristov. V Gorici se oblikuje zanimiv, multinacionalen krog umetnikov, kritikov, ljubiteljev: Sofronio Pocarini, Antonio Morassi, inž. Brunner in Gyra, arhitekt Cuzzi ter Slovenci Pilon, Spazzapan, Kogoj in Čargo. Prijateljuje z igralko Viko Podgorsko in s Spazzapanovo sestro Štefko. V Firence pošilja grafične plošče in nestrpno pričakuje odtise. Z Mesesnelom si izmenjujeta komentarje o Derainu. Pilonov atelje obišče ugledni umetnostni zgodovinar dr. Antonio Morassi in mu že naslednji dan pošlje pismo z izrazi navdušenja »per la Sua

arte forte, sana e profondamente espressiva«. Z njim vzpostavi intenzivne stike. Poleti poroča Pilon še o dokončanju portreta Karle Kanc in krajin žaga, Cesta, Črniče ter več tihožitij. Zaradi spolne bolezni septembra obišče Ljubljano, kjer se zdravi. Hkrati na Jesenski razstavi (Slovenski in hrvaški mlajši umetniki) v Jakopičevem paviljonu predstavi svojo novo, močno produkcijo. Na grobo Šantlovo kritiko zelo čustveno reagira z očitki Mesesnelu. Dobida oceni Pilonov karakter kot »preveč posveten, preveč zunanji, premalo samosvoj«. Po prvem izbruhu jeze sledi kesanje in opravičuje se Mesesnelu. Med bivanjem v Ljubljani pristopi h Klubu mladih. Čeprav mu Morassi odpira vrata v Italijo, ga vabi na razstavo, ki jo namerava postaviti v Gorici, Pilon bridko občuti »duševno samoto na deželi«.

1924

Mesesnel pripravlja razpravo o Pilonovem opusu za Zbornik za umetnostno zgodovino, obvesti ga tudi o odkupu dveh slik za zbirko Nacionalne galerije (Milka in Tihožitje s hruško). Po posredovanju Antonia Morassija vzpostavi Pilon stik s Carlom Giuliom Bragaglio, ki vodi pomembno avantgardistično usmerjeno galerijo v Rimu. Tam ima v marcu samostojno razstavo. Spozna futurističnega umetnika Enrica Prampolinija, ki navdušeno oceni njegovo delo. Takoj za tem sodeluje na Prvi goriški razstavi. Doživi velik uspeh, proda krajine Vipava, Žaga in Cesta. Italijanski slikar starejše generacije Italico Brass kupi Spazzapanovo karikaturo Pilona. Na Beneški bienale sprejmejo njegovo grafiko Amour simple. Po posredovanju Alojzija Resa vključijo na sočasno razstavo v palači Ca'Pesaro še tri njegove grafične liste.

Giorgio Carmelich posveti njegovemu delu zanimivo razpravo. Spomladi si kupi motor. Sodeluje pri delniški družbi za elektrarno na Hublju, kjer postane tajnik. Špac in Pilon sanjata o Parizu.

1925

Na začetku leta se pritožuje nad brezdeljem. Čeprav piše Morassiju o ustvarjalni krizi, v tem času naslika izvrsten portret Rusinja. Z eksotično lepotico ima tudi ljubezensko razmerje. Prijatelj Franjo Bratina ga spodbuja: »Sei un pittore, che disprezza il bello e dipinge il vero.« Sam se ima za »barbara«. 23. novembra je imenovan za honorarnega inšpektorja za kulturno dediščino. Za božič prvič odpotuje v Pariz.

1926

Dobidu in Mesesnelu poroča o svojih pariških doživetjih. V Parizu sreča hrvaškega slikarja Iva Režka, starega znanca iz praške akademije, ki ga tudi portretira in sliko razstavi v Salon des Indépendants. Spozna Manio Gorochowskaio, »le Sphinx marchant sur le boulevard de Montparnasse, l'énigme de l'âme russe, éclairée par des reyon de la reclame lumineuse de la tour Eiffel.« Riše akte in kavarniške scene. Načrtuje daljše bivanje s pomočjo sredstev, ki naj bi jih pridobival od izdelave batika na svili skupaj z nekim Dalmatincem, vendar posel propade. Junija se prek Azurne obale vrača domov. Prvo pismo od doma napiše Manji, v naslednjih mesecih naslika še drugo verzijo njenega portreta. Naroči se na revijo Cahiers d'Art. Oče zboli in Pilon prevzame pekarno. Novembra poroča o težavah s potnim listom.

1927

Pilonu umre oče. Mesesnelu potrdi sodelovanje na razstavi v Pragi in realizira še naročilo za plakat. Julija si kupi tiskarski stroj. V tem času se odloči za članstvo v italijanskem umetniškem sindikatu. Jeseni sodeluje na prvi sindikalni razstavi v Trstu. Razveseli ga novica o odkupi slike Ajdovščina v Pragi. Odloči se, da bo zapustil domačijo in razmišlja o tem, da bi dal pekarno v najem. Ima težave s pridobitvijo potnega lista. Ljubezensko razmerje s Karlo Kanc.

1928

Razprodaja slike. Da bi mu izdali potni list, prosi prijatelja, na mu iz Ljubljane pošlje sodni poziv. Aprila je v Ljubljani. Dobidu pošlje mavčni odlitek Cankarja in ga obvešča, da spet slika, vendar prizna, da postaja sentimentalen. Jeseni namerava znova v Pariz. Maja preneha z delom tajnika pri Elektrarni. Poleti spozna na vlaku na poti iz Gorice v Trst Doreta Ogrizka, ki ga navduši za antinikotinsko sredstvo. 7. julija z notarsko promemorio sklene s sestrama dogovor o hiši in pekarni, ta po poroki sestre z delavcem Mirom Lenščakom ostane v njunih rokah. Septembra spet obišče Ljubljano. V začetku oktobra ga Černigoj obvešča, da pripravlja Ferdo Delak predstavitev mlade slovenske umetnosti v Berlinu. Konec oktobra zapusti Ajdovščino in se novembra za stalno naseli v Parizu.

Z Ogrizkom in še nekim družabnikom ustanovijo družbo za proizvodnjo antinikotinskega sredstva Nicotless (ime predlaga Mirko Pretnar). Po težavnih začetkih in kljub velikim naporom za reklamo, ki jo oblikuje Pilon, posel propade. Tako zapravi svoj kapital.

1929

V Parizu ga obišče France Mesesnel s svojo ženo Sašo, ki se kmalu za tem preselita v Skopje. Poleti potuje v Provanso in na Azurno obalo, od koder nadaljuje pot v Rim, Neapelj in okolico (Sorrento, Capri), potem še v Firence. Povsod skicira in slika. Preko Benetk se vrne domov na Vipavsko. Kot razstavljavec in hkrati kot član odbora sodeluje na drugi goriški sindikalni razstavi.

1930

Fredu Kozaku sporoča pariški naslov, 16 bis, rue Bardinet, studio 36, pri Walterju Bianchiju. Kmalu za tem se začne intenzivno ukvarjati s fotografijo. Sklene družabništvo s Poljskim fotografom Hermannom. Do družabnikove nesrečne smrti l. 1933 imata skupni atelje na naslovu 75, Boulevard Montparnasse, nad Théâtre de Poche. V Ajdovščini mu umre mati. Ljubezensko življenje s slikarko Ilse Schneider iz Berlina.

1931

Obišče Ajdovščino. Fotografira sorodnike, sestro Justo, nečakinjo Pavlo z možem Maksom Lutmanom, Danila in Zdenka Lokarja ter prijatelja Stipeta Štekarja. V Salon des Indépendants v Parizu razstavlja portreta plesalcev Lidije Wisiak in Vaclava Vlčka.

1932

20. oktobra si da iz roke napovedati prihodnost. Dogodek ovekoveči v risani pripovedi z motom: Dolce far niente… in zapisom ugotovljenih pozitivnih strani: vie longue, imagination, pas d'ennemis, pas fanatisme, synthese… ter najhujše pomanjkljivosti: calcul/pas de chance.

1933

Likovni kritik Nesto Jacometti izda v Parizu knjigo Tetes de Montparnasse, v kateri posveti prijatelju Pilonu celo poglavje. Naroči se na revijo Alberta Skire Minotaure.

1934

V Parizu se poroči z Anne-Marie Guichard, rojeno 12. 12. 1898 v kraju Gray (Haute Saône). Z Anne-Marie, profesorico angleščine, ki je dve leti študirala v ZDA, sta se spoznala leto poprej na predvečer 14. julija. Sprva živita v Pilonovem ateljeju, v pritličju stavbe na Rue de la Grande Chaumiere. V Parizu razstavlja fotografije.

1937

Rodi se sin Dominique. Kmalu za tem se družina preseli v stanovanje v prvem nadstropju hiše, ki ostane njihov dom do Pilonovega dokončnega odhoda iz Pariza za veliko noč leta 1968.

1940

Pred prodorom nemških okupacijskih sil se Pilonova družina pridruži reki beguncev, a se po petih dneh vrne v Pariz. Dela kot tajnik pri založniku Doretu Ogrizku, ki začne izdajati razglednice (po Pilonovih besedah: za nemške »turiste«), a le za nekaj mesecev. Kasneje ga Ogrizek občasno zaposluje tudi kot umetniškega svetovalca.

1941

Po nemškem napadu na Jugoslavijo je Ogrizek nekaj tednov v koncentracijskem taborišču. Takoj ko ga izpustijo, ustanovi v Parizu založbo ODÉ in nastajati začne znamenita serija vodičev z bogatimi ilustracijami. Pilon sodeluje z vinjetami, ki odslikavajo tipične pariške scene.

1944

Po osvoboditvi Pariza izda Ogrizek francosko-angleški slovar, delo zakoncev Pilon. Pilon vodi pri založbi tehnične posle in sodeluje tudi s Slovencem Lavričem, ki izdaja ezoterično literaturo.

1945

Pilon sodeluje s komisijo za repatriacijo pri jugoslovanskem veleposlaništvu, uredi spominski album Les peuples yougoslaves dans la lutte pour la liberté. Potem prevzame še urednikovanje izseljenskega časopisa Nova Jugoslavija, ki je pozneje preimenovan v Bratstvo i Jedinstvo. Spozna Borisa Pahorja, ko se ta vrača iz koncentracijskega taborišča. Opravlja več fotodokumentarnih nalog za 20th Century Fox.

1947

1. marca pošlje Triglav film iz Ljubljane na naslov jugoslovanskega veleposlaništva v Parizu pismo, v katerem sporočajo, da je Pilon imenovan za sodelavca pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma (takrat še pod naslovom V srcu Evrope), po scenariju Cirila Kosmača, dobrega Pilonovega prijatelja) in prosijo, da mu olajšajo postopek za izdajo potnega lista. Pilon je sicer že optiral za jugoslovansko državljanstvo. Da bi se pripravil na snemanje, opravi Pilon kot asistent režije nekajmesečni staž v filmskem studiu v Joinvilleu. Družina namerava preživeti skupne počitnice v Sloveniji, toda zaradi zamude pri izdaji francoskega vizuma Pilon ne more odpotovati z ženo in sinom.

Šele jeseni, ko pridobi dostopni dokument, odpotuje s konvojem repartirancev v Ljubljano. 31. decembra sklene s Triglav filmom pogodbo o zaposlitvi. Kot »šef scenske opreme« prejema mesečno plačo 6.000 DIN.

1948

Pri snemanju filma z dokončnim naslovom Na svoji zemlji skrbi Pilon za sceno, opremo, kostume in masko. Prekorači trimesečni rok za vrnitev v Francijo. Nekatere pismene izjave kažejo na resen namen, da bi se preselil v domovino. V spominih med drugim zapiše, da so mu ponudili mesto upravnika v Moderni galeriji. Zaradi dolgega molka si nakoplje družinske težave. V Ljubljani se druži s kulturnimi delavci in intelektualci. V skrajšani obliki prevede delo Johna Forda Kako se piše za film, ki pa ga ne izdajo. Zaradi težav s pridobitvijo dovoljenja za ponovni vstop v Francijo, mora žena v Parizu poiskati pomoč pri vplivnih znancih.

1949

Ko se januarja vrne v Pariz, ga aretirajo in izgubi stalno bivališče, ki ga je imel od leta 1928. Živi pod grožnjo izgona. Ko spet uredi svoj položaj, pridobi le dovoljenje za občasno bivanje, ki ga mora podaljševati vsaka tri leta. Borisu Pahorju prizna, da je večkrat resno mislil na samomor. Pošilja knjige o filmu v Slovenijo. Še naprej dobavlja filmsko opremo za Triglav film. Cirilu Kosmaču izpolnjuje številna naročila, od knjig do volne za otroka, ki sta ga mlada zakonca pričakovala. Proti koncu leta se skupini slovenskih štipendistov, ki že nekaj časa študirajo v Parizu (Špelca Čopič, Djurdja Flere, Fedja Košir, Tanja Vrtačnik, Jože Javoršek), pridružijo še slikar France Mihelič, ki prispe za več mesecev, Ciril Velepič in Ivan Bratko. Za Silvestrovo sta v veseli družbi pri Pilonovih doma tudi Mihelič in dr. Izidor Cankar.

1950

Po posredovanju Miroslava Krleže imenujejo Pilona za sekretarja L'Art Médieval Yougoslave. Za Izidorjem Cankarjem in Krležo sledijo še obiski Franceta Steleta, Ljuba Babića in Avgusta Šenoe. S Francetom Miheličem si delita skicirko, nastane tudi dolga serija duhovitih karikatur Pilona. Pridruži se jima Gabrijel Stupica, ki med svojim bivanjem v Parizu večkrat portretira Pilona. Loti se prevajanja slovenske poezije v francoščino, posla, ki ga bo za dolga leta skoraj obsedel. Stari montparnassovski prijatelj Nesto Jacometti mu ponuja generalno zastopstvo založbe Guilde de la Gravure, a ga ne sprejme.

1951

Pariz obišče slikar Miha Maleš. Na njegovo pobudo pošlje Pilon serijo grafik Montparnasse v Moderno galerijo v Ljubljani. Ciril Kosmač obišče Pariz in Pilon ga portretira ob legendarni modelki Kiki. Pilon, Kosmač in ataše Drago Šega obiščejo izseljensko družino, Kosmačeve rojake v kraju Robinson. Po vrnitvi domov objavi Kosmač o tem obisku Osnutek za daljšo zgodbo.

1952

Pariz obiščejo slikar Marij Pregelj in mladi umetnostni zgodovinar Luc Menaše, slikar Lojze Spacal, ki ga je Pilon spoznal že v Trstu ter umetnostni zgodovinar Fran Šijanec, ki napiše po obisku Pariza o Pilonovem delu prodorno oceno. Vloži prošnjo za starostno pokojnino na Caisse d'Allocation Vieillesse des Artistes, priloži življenjepis, ki ga konča z besedami: »Je ne vois pas ma vieillesse en rose«.

1953

Božidar Borko piše o Pilonovih prevodih. Izidorju Cankarju prizna, da je začel spet slikati, »dokonča« tudi materin portret iz leta 1928. Sklene pogodbo za ilustracije Daudetove knjige Tartarin iz Tarascona, v slovenskem prevodu starega prijatelja Karla Dobide. Postane osebni zastopnik Nesta Jacomettija, ki načrtuje ustanovitev nove grafične založbe. Za Silvestrovo mu Cene Vipotnik in Beno Zupančič v zahvalo za lepe trenutke podarita knjigo razprav F. Mesesnela, v kateri je ponatisnjen prvi daljši članek o Pilonovem delu iz leta 1924.

1954

Karel Dobida, direktor Narodne in Moderne galerije, prepriča Pilona, da v Moderni galeriji pripravijo razstavo njegove grafike in risbe (ob postavitvi dodajo še fotografijo). Pilon obišče Ljubljano, pred tem pa si na Bienalu v Benetkah ogleda pregledno razstavo del starega prijatelja Spazzapana. Z družino odpotuje v Slovenijo, kjer preživijo od junija do septembra dolge počitnice. Zaradi delovnih obveznosti Pilon ne počaka na otvoritev razstave v Moderni galeriji. Sin starega kompanjona iz Prage, Primož Kozak obišče Pariz. Pilon mu predstavi samoukega pesnika in tiskarja, Slovenca Frederica Kaučiča (Jeana Vodeina). Kozak mu obljubi, da mu bo priskrbel izvod Balantičevih pesmi, saj Pilon že resno načrtuje izid antologije slovenske poezije v Francoščini. Po razstavi v Moderni galeriji podari Pilon portret Franceta Mesesnela njegovi vdovi Saši.

1955

1. januarja postane Pilon uradni upravnik pariškega zastopništva založbe L'Oeuvre Gravée Nesta Jacomettija. Za to mora pridobiti posebno dovoljenje francoskih oblasti. Obiski: Edvard Kocbek, Mira in France Mihelič (ob priložnosti njegove razstave v Jugoslovanski galeriji), Božidar in Tatjana Jakac. Za I. grafični bienale v Ljubljani se Pilon in Zoran Mušič posebej potrudita in pridobita dela pomembnih umetnikov mednarodne pariške šole. Mladinska knjiga ga povabi, da bi ilustriral še Maupassantove Contes Choisis. Zanje napravi veliko skic in tudi serijo končnih risb, a knjiga ne izide. Marjan Brecelj ga vabi k sodelovanju pri goriški reviji Bori, Pilon prispeva spomine Marija Kogoja.

1956

Ferdo in Nada Kozak obiščeta Pariz. Ob tem obisku Kozakovi povabijo Dominiqua v Slovenijo. Janez Mesesnel začne raziskovati Pilonov opus za diplomo iz umetnostne zgodovine. Mira Mihelič objavi v Naših razgledih zgodbo o Zvezdoslovcu, ki deloma zrcali vlogo Pilona na Montparnassu.

1957

Anne-Marie obišče Slovenijo, objavi tudi članek o svojih vtisih. Inštitutu za slovanske študije Univerze v Parizu podari Pilon več slovenskih umetniških knjig.

1958

Nekateri prijatelji (med njimi Marijan Kozina in Vlado Kozak) dajejo pobudo, da bi Pilonu dodelili jugoslovansko pokojnino. V reviji La Tour Aux Puces … Au carrefour de l'Europe, v kateri sodeluje Jean Vodaine, objavi Pilon pesnitev Freyming-Merlebach.

1959

3. Grafičnega bienala v Ljubljani se udeleži tudi Nesto Jacometti, ki predstavlja skupino svojih umetnikov. Po prireditvi vključi v svojo zbirko še dela Janeza Bernika (pozneje se mu bodo pridružili še drugi slovenski umetniki).

1962

Anne-Marie je hospitalizirana na kliniki za živčne bolezni. Avgusta preživita zakonca počitnice v Sloveniji. Pilon išče staro hišo v Piranu, da bi tukaj preživela stara leta. Povišajo mu pokojnino, uvrstijo ga v 3. pokojninski razred.

1963

Anne-Marie spet v bolnici. Dobida predlaga Slovenski matici natis Pilonovih spominov. Predlog je sprejet. Ko je Pilon v Sloveniji, prejme sinov telegram, naj se zaradi mamine bolezni nemudoma vrne v Pariz. Kmalu po povratku, pred božičem, Anne-Marie med spanjem umre. S koncem leta preneha služba pri Nestu Jacomettiju, saj se oba upokojita.

1965

V Ljubljani izidejo spomini Na robu, z izvirnimi ilustracijami. Pilon prevede nekoliko skrajšano verzijo tudi v francoščino.

1966

Ob osemdesetletnici mu Moderna galerija v Ljubljani pripravi slikarsko retrospektivo. Pilon preživi osem mesecev v Sloveniji, do februarja 1967. Jean Vodaine, ki izdaja in tiska revijo Dire. Revue européenne de Poésie, v št. 1 objavi Pilonove prevode pesmi Alojza Gradnika in Daneta Zajca, v naslednji pa Josipa Murna in Otona Župančiča. Naslednje leto je natisnjena še druga Gradnikova pesem in delo Lojzeta Krakarja, Feu d'artifice a Paris-sur-Seine (écrit sur une carte postale envoyée du Sacré-Caue).

1967

Po ogledu filma Na svoji zemlji v ajdovski kinodvorani se Pilon obrne na Triglav film s prošnjo, da bi popravili krivico glede podatkov v špici in mu priznali resnično vlogo, ki jo je imel pri snemanju kot šef scene. Občina Ajdovščina mu podeli naslov častnega občana in mu novembra dodeli še enosobno stanovanje na Goriški cesti, ki mu bo kmalu na razpolago, da se bo lahko preselil v Ajdovščino.

1968

Po veliki noči se dokončno vrne v Slovenijo. Narodni in univerzitetni knjižnici podari knjigo o Mauriceu Ravellu (v njej so objavljene Pilonove fotografije) in partiture različnih avtorjev s posvetili pokojni ženi. Med partiturami je tudi delo Isabelle Cazeaux na besedilo Otona Župančiča v Pilonovem prevodu. Občini Ajdovščini podari kip Ivana Cankarja, ki ga ob 50-letnici pisateljeve smrti namestijo na Trgu prve slovenske vlade. Izide L'Oracle des peintres a Paris: devinettes pour les amis curieux et connaisseurs. Typogrammes de Jean Vodaine. Ob izidu napravi Vodaine serijo plakatov – kolažev, ki jih Pilon prilepi po kavarnah in galerijah na Montparnassu.

1969

Priznan mu je status borca za severno mejo. Prejme odločbo o uradni spremembi imena – Venceslava v Vena – z razlago, da »odkar je postal slikar«, uporablja to ime. Izide knjižica Oillets rouges pour Paris. Petite anthologie de poemes slovenes s prevodi Vena Pilona. V antologijo so vključene pesmi naslednjih avtorjev: Mihe Andreasa, Valentina Vodnika, Josipa Stritarja, Srečka Kosovela, Antona Aškerca, Otona Župančiča, Pavla Golie, Mileta Klopčiča, Boža Voduška, Mateja Bora, Kajetana Koviča, Lojzeta Krakarja, Janeza Menarta, Tomaža Šalamuna, Vladimirja Kaučiča/ Jeana Vodaina in Vena Pilona.

1970

Prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob razgrnitvi zazidalnega načrta občine Ajdovščina Pilon napiše in nariše svoje predloge. V reviji Dire št. 12 izide serija affiches-poemes iz zbirke Oillets rouges pour Paris v originalni tipografski ureditvi Jeana Vodaina. Kljub vsem oviram se še vedno bori za izid velike antologije pod naslovom Meme un petit peuple chante. La Poesie Slovene, des origines a nos jours. Bolezen, operacija. Sin Dominique in žena Odile pripeljeta iz Pariza prvorojenca Françoisa, da bi stari oče spoznal vnuka. Zadnje dni skrbi za njega nečakinja »sirota« Pavla. Umre v Ajdovščini, 23. septembra.

1971

Po očetovi smrti Dominique napiše (lastnoročno): A la commune d'Ajdovščina Comme heritier de Veno Pilon je declare donner a la Ville d'Ajdovščina le partimoine culturel de mon pere, en signe de reconnaissance pour l'accueil qu'il a reçu dans son pays natal qu'il amait tant. Ave le desir que son nom et son ouvre vivent dans la mémoire des générations a venir. Ajdovščina, le 9 avril 1071 (Kot dedič Vena Pilona izjavljam, da poklanjam mestu Ajdovščina kulturno dediščino svojega očeta v znamenje hvaležnosti za gostoljubje, ki mu ga je izkazal njegov ljubljeni rojstni kraj. Želim, da bi njegovo delo živelo v spominu prihodnjih rodov. Ajdovščina, 9. aprila 1971)

1973

V Ajdovščini odprejo galerijo, ki nosi ime po Venu Pilonu. Za ureditev galerije je avtor, arhitekt Svetozar Križaj prejel Plečnikovo nagrado za leto 1975.