Biografija

Milan Klemenčič, slikar, lutkar, fotograf in scenograf je bil rojen 7. marca 1875 v Solkanu pri Gorici. Že njegov oče Štefan je bil družbeno aktiven in likovno dejaven človek, njegove umetniške nadarjenosti pa se je zavedal tudi Milan sam. V zakonu z domačinko Ano Verdikon sta se jima rodili štirje otroci, Štefan (1873), Milan (1875) ter dvojčici Ljudmila in Bogomila (1876), vendar je Milan Klemenčič kljub številni družini že pri sedmih letih postal sirota in prišel pod varstvo svoje "none" Katarine Verdikon.

Kmalu za tem je v Gorici, kjer so vsako leto gostovale, prvič videl Reccardinijeve marionete, ki jih je celo pomagal preoblačiti za odrom, samo da bi si lahko zastonj ogledal njihove predstave. Strast do lutkarstva ga je od tega trenutka naprej spremljala skozi vse življenje.

Kljub pomanjkanju družinske podpore je v Italiji in Nemčiji uspešno nabiral svoje likovno znanje. Po goriški (od 1885 do 1889) in tržaški gimnaziji (1890) je leta 1891 je študiral na beneški slikarski akademiji in na akademiji Brera v Milanu (1892). Leta 1893 je sledilo šolanje na slikarskih šolah in Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu, na kateri je ostal do leta 1894, vzporedno s študijem pa je obiskoval tudi gledališki tečaj.

Sledilo je leto pri mornarici, kjer je 1895. kot prostovoljec služil vojaški rok, nato pa je še nekaj časa krožil po Egiptu in Bližnjem Vzhodu. Leta 1899 se je poročil z Josepino (Pepco) Lorencuti iz Solkana, kjer se jima je leta 1902 rodil sin Savo. V tem času je Klemenčič kot sodniški uradnik služboval v Bovcu in Gorici, leta 1901 pa je preživel še en semester na likovni akademiji v Münchnu. Kot tudi sam priznava v svojem zapisu,

se v prvi četrtini stoletja " bolj kot uradnik uveljavljal na kulturnem prosvetnem področju", saj so mu to omogočali številni izredni dopusti. Opremljen z visoko, predvsem pa pestro izobrazbo in poln zagona na področju kulturnih dejavnosti, se je Milan Klemenčič leta 1903 z družino preselil v Ajdovščino, natančneje v Šturje, kjer je njegovo ustvarjanje poleg znanja zaznamovala predvsem njegova ljubezen do teh krajev, saj se je tudi sam tega obdobja spominjal kot najlepših let v svojem življenju. »Ajdovsko obdobje« velja za Klemenčičevo najplodnejšo dobo na slikarskem in fotografskem področju, lutkarstvo pa si je tu začelo utirati svojo pot.

Klemenčičevi so živeli v "gasi" na današnji Slomškovi ulici, v hiši "pri Filipovih", ki je bila last Avgusta Schlegla, s katerim je Klemenčiča družila strast do slikanja, zato sta prijatelja na skupnih sprehodih večkrat

iskala primerne motive. Milan se je zaposlil kot sodni kanclist in njegova vsakodnevna pot v službo je potekala iz "šturskih gas" preko hubeljskega mosta v Ajdovščino, kjer je na gradu imel svojo pisarno. V tem obdobju je aktivno slikal, svoje motive pa je v veliki meri črpal iz okolja, v katerem je živel. Številne Klemenčičeve krajine iz 1. desetletja 20. st. namreč prikazujejo Ajdovščino in njeno okolico, na svoje portrete pa je ujel tudi marsikaterega ajdovskega domačina. Istočasno je snoval tudi gledališke scene za goriška in beneška gledališča.

Zelo pomemben je Klemenčičev prispevek k fotografiji, s katero se je največ ukvarjal ravno v obdobju, ki ga je preživel v Ajdovščini. Poleg tega, da velja za pionirja slovenske barvne fotografije, so njegovi posnetki iz okolice Hublja in Vipave dragocen dokument o podobi takratnega socialnega

življenja, krajev in ljudi iz Vipavske doline. Fotografija pa ima pomembno vlogo tudi v Klemenčičevem slikarstvu, saj mu je ta velikokrat služila kot predloga ali skicirka, po kateri so nastale slikarske podobe.

Samostojne likovne razstave za časa svojega življenja ni doživel, zato pa se je predstavil na številnih skupinskih razstavah. Sodeloval je na Prvi slovenski umetniški razstavi oktobra 1907 v Trstu, maja 1908 je v izložbi knjigarne Andreja Gabrščka v Trgovskem domu v Gorici razstavil tri krajine, med letoma 1908 in 1910 je zopet razstavljal v Trstu na tamkajšnjem "Circolo artistico", leta 1909 pa se je udeležil tudi razstave slovenskih umetnikov v Jakopičevem paviljonu. Po medlih kritikah, predvsem pa po dogodku, ko si je v Bratinovi dvorani v Ajdovščini ogledal predstavo hrvaškega sejemskega marionetnega gledališča, je Milan Klemenčič

začasno prenehal s slikanjem in začel z ustvarjanjem marionet, kostumov in gledaliških scen. Po prav po njegovi zaslugi so Šturje postale tudi rojstni kraj prvega slovenskega lutkovnega gledališča, ki je 22. decembra 1910 doživelo svojo prvo predstavo Mrtvec v rdečem plašču. Premiera se je zaradi pomanjkanja prostora zgodila kar pri Klemenčičevih doma, "pri Filipovih", zato so morale biti lutke še posebej majhne, komaj 10 cm visoke. Pri predstavi so mu pomagali žena Pepca, mladi Veno Pilon in njegova sestra, kasneje pa še sinček Savo, ki so s tem postali tudi prvi slovenski lutkarji. Predstave so se odvijale pri Klemenčiču doma tudi po letu 1913, ko se je družina, ki se je s hčerko Mojco povečala za enega člana, preselila v Šaplovo hišo na trgu v Šturjah. 30. avgusta istega leta je Klemenčič začel poučevati risanje in projekcijsko geometrijo na obrtno-nadaljevalni šoli v Ajdovščini.

Klemenčičev pomen za lokalno zgodovino in njeno prepoznavnost pa ni samo v njegovem likovnem in scenografskem ustvarjanju ter pionirskih dosežkih na področju fotografije in lutkarstva, pač pa tudi v njegovem prijateljevanju z Venom Pilonom in vplivom, ki ga je imela Klemenčičeva markantna osebnost na mladega slikarja, kar je Pilon duhovito zapisal tudi v svojih spominih. Poleg sodelovanja pri lutkarskih predstavah, se je mladi Pilon izkazal tudi pri slikanju gledaliških vabil, plakatov in osnutkov lutkovnih prizorov za Klemenčičevo marionetno gledališče, imel pa je tudi dostop do bogate knjižnice, ki jo je imel Klemenčič v Šturjah. Prav posebno vlogo v Pilonovem umetniškem razvoju pa ima Klemenčič kot njegov prvi slikarski mentor, pa ne samo v vplivu na njegovo likovno izražanje, temveč v spodbudi mladega Vena na njegovi umetniški poti, saj je bil Milan Klemenčič nasploh eden redkih, ki so se pred prvo

svetovno vojno na Primorskem ukvarjali s slikarstvom.

Klemenčičevo bivanje v Ajdovščini je prekinila prva svetovna vojna, ko je bil 1914-ga vpoklican kot "črnovojnik", zato se je družina najprej preselila v Solkan, od tam pa so bežali v Jugoslavijo. Po kratkem bivanju v Domžalah so se naselili v Ljubljani, kjer se je umetnik posvetil samo lutkarstvu. Tu je ustanovil in vodil Slovensko marionetno gledališče, ki je s prekinitvami delovalo od 20. januarja 1920 do 20. januarja 1924 v dvorani Mestnega doma v Ljubljani. V sezoni 1920/21 je Klemenčič deloval tudi kot šef opreme SNG za Dramo in Opero, v naslednji sezoni pa se delovanje lutkovnega gledališča začasno prekine zaradi finančnih težav in smrti Klemenčičeve žene Pepce.

Ukinitev lutkovnega gledališča pa je za Milana Klemenčiča pomenil ponovno ukvarjanje s slikanjem. Začne se njegovo drugo slikarsko obdobje, ki ga ravno tako zaznamujejo krajine in portreti. Njegova trajna navezanost na Primorsko se izraža z nekaterimi deli, v katerih še vedno slika motive iz domačih krajev, za katere uporablja starejše študije iz prvega obdobja. Razmahne se tudi njegov portret in v tem obdobju naslika nekaj meščanskih portretov znanih Ljubljančanov, leta 1925 sodeluje tudi na razstavi portretnega slikarstva v Jakopičevem paviljonu. Čez dve leti razstavlja na II. razstavi umetnin v okviru ljubljanskega velesejma, leta 1930 pa se udeleži Kulturne razstave Julijske krajine v beograjskem razstavišču Cvijete Zuzorić.

V tridesetih letih se Klemenčič vrne tudi k lutkarstvu in v tem času dobi tudi priznanja za svoje delovanje na tem področju.

Leta 1936 začne v svojem ljubljanskem stanovanju prirejati predstave z miniaturnimi lutkami, tako kot je to nekoč počel na svojem domu v Ajdovščini, vendar njegovo lutkovno dejavnost vse do leta 1949 zopet prekine vojna.

Milan Klemenčič je umrl 5. februarja 1957, naslednje leto pa so bila njegova dela na ogled na razstavi Avtoportret na Slovenskem. V letu 1970 sta mu bili posvečeni prvi samostojni razstavi; v Goriškem muzeju so bili zbrani njegovi goriški motivi, v avli prve slovenske vlade v Ajdovščini pa motivi iz Goriške in Vipavske doline ter portreti domačinov. Leta 1976 je v Goriškem muzeju sledila še retrospektivna razstava, ki je postavila na vpogled celotno Klemenčičevo umetniško dejavnost, vključno z olji, študijami, osnutki ter lutkami.

Klemenčičeva zapuščina pa je preživela tudi zahvaljujoč njegovima otrokoma, Mojci in Savu Klemenčič, ki sta nadaljevala s potjo, ki jo je umetnik zastavil, in veliko doprinesla k proučevanju njegovega opusa.