Med leti 1988 in 1999 je Pilonova galerija organizirala deset poletnih likovnih kolonij, ki so potekale v prijetnem, prvinskem okolju nekdanjega najmanjšega mesta na Slovenskem, Vipavskega Križa.

Ideja o koloniji se je, značilno za takratni čas odpiranja kulturnih meja v Evropi, izoblikovala kot srečevanje domačih in tujih umetnikov, njihov izbor pa je bil praviloma opravljen med ustvarjalci, ki so delovali znotraj dežel skupnosti Alpe-Jadran.

Vsako od skupaj desetih srečanj je vodil kustos-selektor, ki ni le izbral umetnike, temveč je razstavo tudi avtorsko oblikoval, od tega je bilo devet selektorjev Slovencev, eno kolonijo pa je vodila tržaška likovna kritičarka.

Vsakokrat je bil med sodelujočimi tudi fotograf, ki je opravljal dvojno nalogo, saj je ob umetniški fotografiji prispeval tudi dokumentarne posnetke. Po zaključku kolonije je vsak avtor galeriji zapustil

eno delo. Tako se je skozi deset kolonij nabralo čez sto del različnih tehnik in zvrsti, ki jih je prispevalo skupaj 82 avtorjev.

Poleg slovenskih umetnikov, ki jih je bilo največ, so bili najštevilčnejši Italijani (iz dežel Furlanije-Julijske krajine in Veneto) in Avstrijci (iz Koroške, Štajerske in zgornje Avstrije).
Med domačimi in gostujočimi umetniki najdemo imena, ki sodijo v sam vrh likovne ustvarjalnosti na tem skupnem prostoru.

Potrebno je še poudariti, da umetniki pripadajo različnim generacijam in omogočajo pregled likovnega ustvarjanja na tem prostoru skozi čas.
Kar precej umetnikov je takih, ki živijo in ustvarjajo ob meji in so tako v tesnem stiku s sosednjo kulturo.

Med umetniki, ki so sodelovali na tem projektu, je več takih, ki so sami - življenjsko ali umetniško - prekoračili deželne in državne meje znotraj prostora

Alpe-Jadrana: nekateri so študirali v znamenitih šolah v tujini, drugi so se po končanem študiju preselili v druge dežele, nekateri pa so že kot otroci odšli v druge kraje, kjer so odraščali.

Kot eminenten primer povezovanja umetnikov je potrebno omeniti vlogo, ki jo je odigral že pokojni profesor Carmelo Zotti iz Akademije v Benetkah, ki je pritegnil mnoge mlade študente iz Italije, Slovenije in Hrvaške, ki so nato tam nadaljevali študij.

Med udeleženci kolonije so bili tudi umetniki, ki pripadajo slovenski manjšini v sosednjih državah, in ki so s svojim delovanjem med deželo rojstva in matično kulturo dobesedno tkali osebne in poklicne vezi znotraj celostnega skupnega prostora.

Umetniško in estetsko razstavljavci pripadajo različnim smerem od visokega modernizma do odmevov v duhu pop-arta, novega krajinarstva in prostorskih kompozicij.

Nekateri izmed njih so v Vipavskem Križu podlegli očarljivosti prostora in odslikali njegove značilnosti, drugi pa so nadaljevali z že začrtano potjo, vsi pa so začutili blagodejnost vipavskega vzdušja (s pridihom burje, včasih).

Ob prevladujočem slikarstvu, je nekaj kiparskih kompozicij, pa tudi precej fotografskih spominkov za doživete trenutke srečevanja in ustvarjanja.

Zbirka Vipavski Križ se je z razstavo ob 30. obletnici skupnosti (1. - 30. 12. 2008), ki se je ob razširitvi preimenovala v Alpe Jadran Panonia, obogatila z delom umetnika iz Madžarske, ki se je skupnosti, tako kot Hrvaška, pridružila šele po zadnji likovni koloniji v Vipavskem Križu.

S tem se simbolično zaokroža celota, ki jo skupnost pokriva in se hkrati odpirajo vrata pobudam, da naj bi v prihodnje ponovno povezali likovne ustvarjalce tega našega skupnega kulturnega prostora in s tem tudi dopolnili zbirko, ki je prav letos dokazala, da še zdaleč ni zaključena.