Skica za Pilonovo galerijo

1976/77 tuš in barvni svinčniki / papir

Biografija

Svetozar Križaj je bil rojen 2. februarja 1921 v pomembni narodno zavedni trgovski družini v Ajdovščini. V rojstnem mestu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo pa v Gorici, kjer je maturiral leta 1940. Istega leta je začel s študijem na tehniški fakulteti univerze v Padovi, ki ga je leta 1941 nadaljeval v Bologni.

Po propadu italijanskega fašizma se je kot zavedni Primorec septembra 1943 pridružil partizanom, kjer si je pridobil vzdevek »Švejk«. Pod tem imenom je deloval v raznih tehnikah in v tiskarnah Doberdob. 1. maja 1945 je v osvobojenem Trstu praznoval tudi Švejk. Junija 1945 se je zaposlil na Ministrstvu za gradnje LRS. v Ljubljani, jeseni pa je nadaljeval študij na Fakulteti za arhitekturo TVŠ pri prof. Jožetu Plečniku. Diplomiral je leta 1954.

Križaj je bil zelo aktiven že med časom svojega študija. Kot pomožni asistent je več let deloval pri profesorju Dušanu Grabrijanu

in se v tem času tudi udeležil mladinske delovne akcije na progi Brčko - Banovići.
Še kot študent je s kolegoma Otonom Jugovcem in Urošem Vagajo ustanovil skupino Bunker, v kateri so občasno sodelovali še Ferenc Šmid, Eli Likar in drugi.

Skupina, v literaturi znana tudi kot »kolektiv B«, je nastala kar pri Jugovcu doma, v njegovi drvarnici na Gradišču 2.
Skupina bodočih arhitektov pa se je aktivno ukvarjala tudi z grafičnim oblikovanjem, opremo javnih komunikacij, oblikovanjem sejmov, knjižno opremo in industrijskim oblikovanjem, h kateremu je Križaj veliko doprinesel tudi s svojimi predavanji na Šoli za umetno obrt v Ljubljani med letoma 1953-54 ter na novoustanovljeni smeri B na FAGG v času med 1960-61.

V tem duhu je nastalo nekaj vrhuncev slovenskega industrijskega in grafičnega oblikovanja: likalnik Elma, pisalni stroj TOPS

ter grafična podoba za Cockto. Začetek šestdesetih let Svetozar Križaj posveti ustvarjanju na Vipavskem in v tem obdobju nastanejo bloki v Vipavi (1961), kopališče (1961-63) in kinodvorana v Ajdovščini (1964).
Njegov izbor arhitekturnih nalog je pester, saj zajema tako urbanistično načrtovanje kot adaptacije starejših objektov ter notranje opreme.

Med letoma 1963-65 se tako ukvarja s prenovo ljubljanskega Rotovža, nato pa leti 1966-67 preživi v Parizu, kamor pride kot štipendist francoske vlade.
Po vrnitvi v Ljubljano začne s preureditvijo bistroja Hotela Slon (1967-68), s kulturno dediščino pa se zopet sooči pri prenovi Homanove hiše v Škofji Loki (1969-71).

Poleg konstantnega snovanja in realizacije arhitekturnih projektov, med katerimi naštevamo samo najpomembnejše, je bil Svetozar Križaj aktiven tudi na teoretičnim področju.
Leta 1970 kot delegat U. I. A. (mednarodno združenje arhitektov) sodeluje na mednarodni konferenci UNESCO o kulturni politiki v Benetkah. Istega leta je tudi komisar jugoslovanskega paviljona na XIV. Trienalu v Milanu.

Sočasno nastaja hotel Orbis v Zakopanih na ÄŚeškem (1970-72), nato pa začne z urejanjem Pilonove galerije v rodni Ajdovščini (1972-78).
Obsežna in zahtevna prenova dveh stavb v enoten prostor mu leta 1976 prinese Plečnikovo nagrado, ki se pridružuje že prej prejeti nagradi Prešernovega sklada za prenovo Rotovža (1967) ter Župančičevi nagradi za ureditev Hotela Slon (1970).

Ureditvi interierjev v Opatovi kapeli v Stični (1980) in pivnici Rotovž (1981) sta še zaobjeti v katalogu Križajeve retrospektivne razstave leta 1986.

Tej letnici pa sledijo še pomembna dela v palači SAZU na Novem trgu 4 v Ljubljani, kjer prenovi inštitutsko stavbo in skladišče knjig (1992-94) ter na mestni kašči v Škofji Loki, ki jo preuredi v prostore Ljubljanske banke in galerije Franceta Miheliča (1993-94).

Svetozar Križaj v naslednjih letih ustvarja v svojem rojstnem kraju. V Pilonovi galeriji zaključi svoja dela s prenovo podstrešja (1994), za katerega oblikuje načrt postavitve Pilonove fotografije, ki je bil kasneje tudi realiziran.

V Ajdovščini se ukvarja tudi z ureditvijo Spodnjega trga, na katerem je že postavil spomenik prvi povojni vladi na Slovenskem (1989), zasnuje pa ga kot prostor za

predstavitev arhitekturnih izkopanin z rekonstruiranim rimskim stolpom.

V tem času izvrši tudi manjše posege v prenovah cerkva in kapel na Ajdovskem (Sv. Anton ob Hublju, Sv. Martin v Žapužah, okolica župne cerkve v Šturjah).

Svetozar Križaj je vsa leta sodeloval v republiških in zveznih strokovnih društvih ter bil do svoje smrti član upravnega odbora Plečnikovega Sklada in Odbora za varovanje Plečnikove dediščine.

V Slovenija Projektu je deloval od leta 1954, ko je tam po diplomi nastopil kot projektant, pa vse do svoje upokojitve. Njegovo arhitekturno držo zaznamuje tudi interdisciplinarno sodelovanje z likovnimi umetniki.

S to redko in neobičajno prakso je v svoje projekte enakopravno vključeval znana imena kot so Janez Bernik, France Mihelič,

Metka Kraševec in Tomaž Kržišnik. Svoje misli pa ni posvečal samo arhitekturi in urbanizmu, temveč tudi širši kulturni zgodovini.

V svojih zadnjih dneh življenja se je namreč ukvarjal s snovanjem načrta za Alejo zaslužnih mož na Ajdovskem, ki je obstal samo pri predlogu, saj ga je prehitela arhitektova smrt.

Svetozar Križaj je umrl 2. novembra 1996.